Kot da bi nas strela zadela in smo odrasli? Pa kdo to pravi? Zakaj ne moremo ostati otroci? Ali smo zaostali, če še nisma odrasli?
WAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Miljon vprašanj imam v glavi... Ni mi jasno zakaj se počutim tako bedasto. Groza mi je ko pomislim da je sedaj čas da živim "odraslo" življenje. Hm, kaj dejansko je odraslo življenje? Poroka, hiša, avto, pes, otrok, služba, krediti... OMG! To pa že ne. Vse kar od tega imam je Lana :D. Se pravi da sem še vedno kot eden froc, ki staršem teži da bi imel kužka, pa čeprav že ima doma želvo, potem pa še na skrivaj pripelje pajka s črvi v stanovanje svojih staršev. Ali to pomeni katastrofo ali to pomeni otrokova pravica?
Danes se mi zdi da je v svatu že tako vse razštelano in nič ni čudno. Hkrati je vse prav in narobe! Vsi bi radi šli v tujino, čeprav se verjetno ne zavedamo da nam tam ne bo postlano z rožcami. Povzetek vsega je GROZEN! Moramo si sami narediti, da nam bo lepo, sami se moramo odločiti, če smo otroci ali odrasli, če si lahko privoščimo otroške stvari ali pa bomo živeli bolj "odraslo". Vse je tvegano in enostavno hkrati... Moramo se naučiti biti srečni in še nekaj kar je težje, naučiti se moramo kako srečo obdržati :P
