ČAKANJE NA ČAKANJE

Zbudilo me je zvonenje mobitela in Mihatov glas mi je povedal, da bo ko bo v Ljubljani prišel k meni. Skupaj sva čakala, da pride Jan in med tem sva jedla sladkarije in Miha je z igranjem »flešovih« igerc zabaval Uršo... Potem pa smo se poslovili in šli novim dogodivščinam na proti... Srečno smo prispeli v Benetke, pustili Janov avto na parkirišču, nakar nas je stric iz parkirišča peljal na letališče... Tam je bilo ljudi iz uhuhu vsepovsod. Jah, po že dolgem čakanju (prišli smo dost zgodaj) smo izvedeli da bo naše letalo imelo 2uri zamude, ki sta nakoncu postali 3ure in nič čudnega ni bilo da smo zamudili letalo iz Madrida, kjer smo potem prespali na stroške letališča. Spali smo natanko 2 uri in hotel je bil na našo srečo zelo vredu.

Zanimivost – v Benetkah na letališču je vse zelooooooo drago, lahko kupiš tudi volančkasto torbico za 1500 evrov!

KILOGRAMI, KOVČEK IN LAPTOP

In je že tukaj... Sploh ne morem verjet da je že čas... Sem pa zelo mirna, kljub temu da pakiram in vem da bom določene ljudi zeloooooooooooooo pogrešala. Verjetno bom jutri, ko me bo Jan pobral začela bit živčna in se dejansko zavedala da res grem. Tolažim se s tem, da je Miha na istem in s tem da vem da se bomo mel fajn. Moj "kufer" je že napoljen in samo upam lahko da ima manj kot 23 kil, to je namreč omejitev na avijonu. Nimam "vage" da bi vedla kolk tehta... Sam če ga lahko normalno dvignem, potem sklepam, da je daleč od tega.
Skratka zdej bodo še zadnje priprave, treba je še naštimat stvari na laptop, da bom lahko še kej "koristnega" počela ko bom mela čas.
Lizbona prihajam!