PLAŽA IN ŠOLA

Festival je zelo hitro minil, animacije so bile takšne kot so bile, ene so dobile nagrado, druge pa ne :)

Z žirijo sva šla na večerjo v fado hišo, kjer je bilo strašno drago (70 evrov na osebo), dobili smo zelo velike krožnike na njih pa na sredini krožnika majhna kepica hrane. Ampak kljub vsemu sma vsaj vidla kako je če doživiš kej takšnega.

Na zaključnem večeru so predvajali animacijo, ki smo jo naredili na delavnici z Mayo. Po zaključku pa smo se poslovili od Maye in vseh, ki sma jih spoznala. Takrat sma spet dobila slovensko družbo:) prišla je Rene in dan za njo (oz. pol dneva) še Špela. Šle smo na večerjo in poleg zelo dobre rižote s hobotnico smo jedle res najboljšo čokoladno torto, kar sem jih jedla do zdej (pa teh res ni malo ;)

V ponedeljek smo šli ven iz Lizbone v mesto, kjer je šola na kateri uči Fernando... Miha živi v domu za fante, me punce pa v domu za punce :), full je lep naš dom, vse je čist novo, postelnino ti zamenjajo 2krat tedensko... Edino kar i je mogoče mal mim je to, da imaš v sobi detektor za dim, not se ne kadi, kar ni narobe, ampak da morejo met prav napravo, ki to preverja... Bili smo na peščeni plaži!!!!!!! Pravi raj :D Po kosilu na plaqži pa nas je Fernando peljal na ogled šole, ki je resnično super! Na šoli je 1000 študentov, imajo oddelek za animacijo, zvok, dizajn, fotografijo in kiparstvo. Šola je super opramljena, imajo svoj kino in zelo veliko temnico. Cela šola ima zelo veliko oknov in je v njej zelo svetlo in prostorno. Se morem pozanimat kako je tukaj z Erazmusom, ker razmišljam, da bi prišla sem na izmenjavo, ker je res super. Zdaj sem se tudi mesta že navadla, edino kar je da full pogrešam »moje« ljudi...

Torek je bil pa popestren z izletom v majhno vasico imenovano Nazare, spet peščena plaža :P v bistvu je mesto sestavljeno iz dveh delov. Eno je novi del verjetno, je bol turističen s plažo, drugi del pa je zelo visoko, do njega prideš s takšnim čudnim vozilo, kot neko dvigalo, ki ga vozi človek :D v tem delu pa so zelo zanimive hiše in ženske imajo tukaj posebno nošo, čeprav je zunaj zelo vroče, one nosijo vse črno (boge reve!). V zgornjem delu lahko gledaš na spodnjega :). Zvečer nas je David povabil k sebi domov (ima najeto stanovanje s sošolcem), imata vsak svojo sobo, delavno sobo, dve kopalnice, kuhinjo in velik hodnik in plačujeta 100 evrov vsak na mesec!!!!

Skratka tukaj je koker sem na začetku bila mal razočarana, zdej super. Verjetno rabiš samo malo časa da se prilagodiš na nihov način življenja (vse počlas, zamujanje, itd), ko pa ga enkrat sprejmeš je nevarnost, da ti postane zelo všeč:)

ROŽICE, TORTICE IN FESTIVAL

V ponedeljek se je začel festival, na otvoritvi so predvajali animacije Georgesa Schwiizgebla, ki sva ga kasneje tudi spoznala, zgleda zelo plašen in preprost človek. Spet sva videla Nancy, ki naju na vsak način hoče prepričat, da bi ji skuhala večerjo v stanovanju... to bi bilo zelo "nevredu", ker nobeden od naju ne zna kuhat tako dobro, da bi bilo enemu gurmanu všeč, pa še stanovanje je takšno, da verjetno ni dost fancy za njo :) spoznala sma tudi enega portugalskega animatorja katerega imena se res ne spomnem :/, ki je z veseljem povedal da je biu enkrat v Celju na enem koncertu še v starem "Kljubu" in da mu je bilo zeloooooooo všeč:) aja pa še zelo pomemben podatek, ki naju je skoraj kap ko sva zvedla, Nancy pozna Tima Burtona osebno, mislim da sem za trenutek nehala dihat, ko je povedala, ampak zanjo je to tako čist normalno, ker je to pač njena služba...

V torek sma se dobila z Mayo in Joano, šli smo skupaj na kosilo in kavo, zraven pa seveda tortica:P pa pofotkali smo nekaj sekvenc za animacijo:) Začel se je tekmovalni študentski program, sma šla gledat in ugotovila da je dost animacij krneki, tiste ki so pa v 3Dju so pa res super, dve sta še posebej izstopali; ena je bila o dečku, ki je imel posebno moč in je lahko zdravil odmrle dele telesa, njegov brat je biu pretepač in njegova klapa je tega dečka vedno pretepala in so se zdravili z njegovo krvjo, deček je nakoncu zaradi bratove nesramnosti naredil samomor in brat se je zavedal svoje napake. Nekako tako je bilo oz. tako sem jst razumela :P, druga animacija pa je govorila o dveh rožah, ena je bila bolna in so jo žuželke skos jedle, druga pa je bila lepa in imela je željo it v svet z Bambijem:) prva roža je drugi roži povedala, da je Bambi nevaren za njih, ker je pojedel celo njeno družino, druga roža je še vedno želela it z Bambijem in Bambi bi prišel do njiju samo če bi se tista prva roža umaknila, ker se je bau da bi mu kej naredila, ker ji je ubil družino, zato je prva roža rekla drugi roži, da se bo umaknila (skrila), če se bo druga roža poškodovala in bo prva roža spet končno lepa, ker bojo žuželke šle na poškodovano rožo, druga roža se je poškodovala in žuželke so jo napadle, prva roža pa je med tem časom postala lepa in dobila je nazaj svoj strup, ko je prišel Bambi se je prva roža skrila in glih ko je ugriznil proti drugi roži se je prva roža nastavla in Bambi je umru, žuželka je vzela seme od druge rože in ga potrosla po razpadajočem Bambiju in zrasle so nove rožice. Upam da sem to razumljivo napisala, pa še opravičujem se zaradi mojega čudno-slovničnega pisanja, ker včeraj se mi je skoraj zgodilo, da sem se z Mihatom začela pogovarjat v angleščini in me vse to mede pa še vedno hitim, ko pišem blog, pol me pa moja mami krega, da kako pišem :D

MAYA, ANIMACIJE, FERNANDO IN NANCY

V četrtek je bila otvoritev razstave stop motiona ( Passeio de Domingo), na otvoritvi so imeli zelo veliko dobre hrane :D, ogledali smo si še razstavo lutk iz muzeja, so zeloooo zanimive in nekatere so prav scary, kot iz kakšne grozljivke, žal je edino, da jih ne smeš fotografirat...

V petek sma z Mihatom postala »malerja« okvirjev, Adriana in njen fant sta naju prosla če lahko pobarvama 33 okvirjev za frejme iz animacij Georgesa Schwiizgebla. Seveda sma potem te frejme tudi vstavla v okvirje in vse skupaj smo z Janovo pomočjo razstavli v avli Sao Jorgeja. Fernando naju je z Mihatom povabil, da lahko čez vikend sodelujema na workshopu z japonsko animatorko Mayo Yonesho, seveda sma sprejela povabilo, ker se nama je že pošteno nekaj »delalo«.

Jan in Nataša sta naju zapustila v soboto in šla nazaj v Ljubljano... Preselila sva se v njuno sobo in končno ne spima direkt zraven ceste :D Začela se je delavnica z Mayo. Risali smo tipične portugalske stvari, ki jih bomo vključili v animacijo. Na delavnici sma spoznala še prtugalke Johano, Ano, Luno in Marijo. Punce so naju peljale v portugalsko Metelkovo:D. Fernando je naju in Mayo povabil na koncert z orkestrom in fado pevko Misio. Bilo je super ampak smo zaradi napornega dneva bili vsi utrujeni in smo skoraj zaspali, ker je fado zelo uspavajoč...

V nedeljo smo nadaljevali z delavnico... Risali smo sličice, ki so se morale povezovati med seboj (primer: Marija je narisala sardine, jst sem narisala mačko in potem sem morala iz mačke narisat sardine), Maya je bila zelo navdušena nad mojim risanjem, po delavnici me je prosla, če ji lahko v njeno beležko naišem mojo mačko in ji zraven v slovenščini napišem »poglej me ko boš žalostna«, ker jo je moja risba vedno spravila v smeh:D. Med kosilom je Miha učil punce slovenščino, hotle so se naučit poleg »rada te imam, dobro jutro, hvala, lahko noč in kletvic«, kako se reče »imam vlke joške:D, kasneje ko smo hodli nazaj proti kinu so punce skos govorile, da imajo vlke joške:D. Zvečer nas je Fernando naju in Mayo povabil na večerjo in pripeljal je Nancy ameriško novinarko, ki je zelo zabavna gospa. Po večerji smo šli še na najboljši polnočni sladoled :P

Punce sem vprašala kakšnem pomen ima mačka pri njih in so rekle da samo to, da je v Lizboni zelo veliko zapuščenih mačk...

OBISK TERAPEVTA

Ob 10tih naj bi se dobili s Fernandom v kinu, ampak je odpovedal in nam dal prost dan. Izkoristili smo priložnost in šli v akvarij (ocenario), kjer se je začela ribja dogodivščina... Videli smo tune, morske pse, pingvine, hobotnico, meduze, zvezde, veternice, itd. Še dobro da smo imeli vodiča Jana ker drugače nebi meli pojma kaj sploh gledamo :) Najbol nora zadeva, ki smo jo vidli je bla sunfish (zraste do 3 metrov in tehta lahko tudi 2 toni), zgleda kot da je prizadeta riba, skos ima odprta usta in plavana gor, je pa delovala zelo osamljeno in bila je samo ena. Miha se je naduševal nad ribico Nemo in pingvini. Mene so navdušile meduze, tako so lepe, da so že »skeri«, prvič sem vidla kako se premikajo, kot pljuča med dihanjem se napolnijo in spraznejo :) Videli smo tudi eno teto, ki je spala kar na tleh poleg enega akvarija pa ni bila klošarka, čist normalna teta. Nataša je predlagala, da bi lahko namesto takšnih in drugačnih terapij uvedli takšne akvarije s čimer se 100% strinjam, ker ko gledaš te ribe kar odplavaš z njimi v mislih...

MAČKE, KURE IN TRAMVAJ 28

Šli smo kupovat karte za tramvaj in šele 4ti človek nam je znal povedat kje jih lahko dobimo... Ko smo končno se peljali z znamenito 28tko je zgledalo tako da se vsa vozila (avtomobili, busi, tramvaji) vozijo po isti progi zelo zeloooooooooooooo ozkih ulicah kjer so kljub vsemuna obeh straneh parkirani še avtomobili. Tramvaje večinoma vozijo ženske... Prišli smo na »free market«, kjer prodajajo vse živo, še ključe in likalnike iz srednjega veka. Imajo tudi nove stvari in cene se spreminjajo iz minute v minuto... Kupila sem obleko od ene utrgane šivilje, ki se je vrtela v svojih kreacijah pred nama :), na obleki je črna mačka, v bistvu je v Lizboni na vsem črna mačka, kaj to pomeni še nisem uspela ugotovit... NA drugi polovici stvari v ponudbi pa so kure, katerih pomen je še tudi neznan.
Eno uro in pol smo iskali muzej lutk (v katerem smo bli prjšnji dan) kjer smo se dobili z Ano in Klavdijo (dve Fernandovi študentki), ki sta zamudili eno uro... V muzeju sta Jan in Miha delala fizično delo, ko sta postavljala razstavo scene iz stop motiona, ki ga še nismo videli. Jaz pa sem med tem časom delala kolaže iz fotk za isto razstavo stop motiona.
Zvečer smo jedli špagete in pili pivo po Sabinem naročilu- Super Bock.

SONČNA OČALA

Z Mihatom nikakor ne pridema do neta, zato blog namesto, da bi ga vsak dan pisala, pišem v beležko :)
Ob 10tih smo bili zmenjeni s Fernandom, ki je zamudil 40 minut in smo ga čakali na umazano belih kavčih kina Sao Jorge. Potem pa smo šli v muzej lutk (Museo de la Marioneta), kjer smo ugotovili, da nas nobeden ne potrebuje in odšli skozi center počasi proti domu... Vsake par korakov (ampak res vsake par) so nas pričakali črnci in nam na veliko ponujali sončna očala, še posebej Mihatu in ena dva sta ga poimenovala za bad boya :D
Zvečer sma mela namen it pogledat eno ulico (Bairro Alto) kjer naj bi se največ za »mlade« dogajal, ampak sma raje bulila vsak v svoj računalnik brez neta (Miha je z Janovimi napotki nadaljeval z modeliranjem klavirja, jst pa sem fotošopirala in pisala blog) in zraven nabijala musko, umes naju je skor kap 2krat, ko sma dobila v nabiralnik (v vhodnih vratih je reža) reklame. Zgledalo je tako kot bi nekdo ulamljal v bajto!

ODPADAJOČA KLJUKA

Končno letalo za Lizbono! Seveda sem celo uro, koker je trajal let, prespala na povštru, ki mi ga je ko sem že spala prinesu stevard (mislim da je to izraz za tipa stevardeso), ki sem se mu zahvalila v slovenščini v celi moji zaspanosti in zmedenosti od tegada celo nekdo nardi nekaj sam od sebe. Mihata je to zelo zabavalo :)
Uspešno smo z našimi kufri vred prispeli v Lizbono. Aja pa še to moj kufer je tehtal 14 kil :) Našli smo Fernanda, ki nas je odpeljal do stanovanja... V čistem centru se zapelješ po ulici v hrib in se sredi njega ustaviš in tam je vhod iz pločnika v stanovanje, kjer je vse kar je novega iz Ikeje... ko greš v kopalnico se ne dotikaš kljuke, ker v nasprotnem primeru pade na tla, ko prideš iz ceste skozi vhodna vrata, ki se komaj še držijo na svojem mestu in piha skozi njih (v dobesednem pomenu besede) si v najini sobi... Miha ima večjo potlo, katera ima po sredini luknjo in jst imam majhno poslo, katere polovica je višja od druge. V sobi imava neko stvar, ki je zaprta z (z vrati prevlečenimi v blago) iz katere brni in okono, ki mora bit skos zaprto, ker drugače sva za mimoidoče živi lutki v izložbi...
Ampak kljubvsemu toaster dela :D

ČAKANJE NA ČAKANJE

Zbudilo me je zvonenje mobitela in Mihatov glas mi je povedal, da bo ko bo v Ljubljani prišel k meni. Skupaj sva čakala, da pride Jan in med tem sva jedla sladkarije in Miha je z igranjem »flešovih« igerc zabaval Uršo... Potem pa smo se poslovili in šli novim dogodivščinam na proti... Srečno smo prispeli v Benetke, pustili Janov avto na parkirišču, nakar nas je stric iz parkirišča peljal na letališče... Tam je bilo ljudi iz uhuhu vsepovsod. Jah, po že dolgem čakanju (prišli smo dost zgodaj) smo izvedeli da bo naše letalo imelo 2uri zamude, ki sta nakoncu postali 3ure in nič čudnega ni bilo da smo zamudili letalo iz Madrida, kjer smo potem prespali na stroške letališča. Spali smo natanko 2 uri in hotel je bil na našo srečo zelo vredu.

Zanimivost – v Benetkah na letališču je vse zelooooooo drago, lahko kupiš tudi volančkasto torbico za 1500 evrov!

KILOGRAMI, KOVČEK IN LAPTOP

In je že tukaj... Sploh ne morem verjet da je že čas... Sem pa zelo mirna, kljub temu da pakiram in vem da bom določene ljudi zeloooooooooooooo pogrešala. Verjetno bom jutri, ko me bo Jan pobral začela bit živčna in se dejansko zavedala da res grem. Tolažim se s tem, da je Miha na istem in s tem da vem da se bomo mel fajn. Moj "kufer" je že napoljen in samo upam lahko da ima manj kot 23 kil, to je namreč omejitev na avijonu. Nimam "vage" da bi vedla kolk tehta... Sam če ga lahko normalno dvignem, potem sklepam, da je daleč od tega.
Skratka zdej bodo še zadnje priprave, treba je še naštimat stvari na laptop, da bom lahko še kej "koristnega" počela ko bom mela čas.
Lizbona prihajam!