Končno sem dobila sodelavca v MakukaLand-u. Skrbno prihaja vsak dan pravi čas z menoj k delovni mizi. Pa seveda, če se slučajno zgodi da moram kaj pofotografirati je obvezno zraven. Povrhu vsega pa je še najlepši, tako je lep da bi ga lahko pojedla. Pa tako zelo je mehek in diši, njegove oči pa so čarobno zelene, ki me nedolžno gledajo. Seveda pa nihče ni popoln in tudi ON ima eno napako, namreč zelo je neroden :(. Skos pada... Pa še nekaj je zelo moteče, vedno gre za menoj na wc, pa tudi, ko se tuširam me rad opazuje... sedi ob bani in tako kot samo ON zna me nedolžno gleda s tistimi lepimi očkami. Najraje bi se stopila!
Kdo je to??? Ta neznansko očarljivi ON??
Moj predragi <3 Valči, najlepši maneken. Je kot starinski medvedek :D
Kot da bi nas strela zadela in smo odrasli? Pa kdo to pravi? Zakaj ne moremo ostati otroci? Ali smo zaostali, če še nisma odrasli? WAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Miljon vprašanj imam v glavi... Ni mi jasno zakaj se počutim tako bedasto. Groza mi je ko pomislim da je sedaj čas da živim "odraslo" življenje. Hm, kaj dejansko je odraslo življenje? Poroka, hiša, avto, pes, otrok, služba, krediti... OMG! To pa že ne. Vse kar od tega imam je Lana :D. Se pravi da sem še vedno kot eden froc, ki staršem teži da bi imel kužka, pa čeprav že ima doma želvo, potem pa še na skrivaj pripelje pajka s črvi v stanovanje svojih staršev. Ali to pomeni katastrofo ali to pomeni otrokova pravica? Danes se mi zdi da je v svatu že tako vse razštelano in nič ni čudno. Hkrati je vse prav in narobe! Vsi bi radi šli v tujino, čeprav se verjetno ne zavedamo da nam tam ne bo postlano z rožcami. Povzetek vsega je GROZEN! Moramo si sami narediti, da nam bo lepo, sami se moramo odločiti, če smo otroci ali odrasli, če si lahko privoščimo otroške stvari ali pa bomo živeli bolj "odraslo". Vse je tvegano in enostavno hkrati... Moramo se naučiti biti srečni in še nekaj kar je težje, naučiti se moramo kako srečo obdržati :P
Sprašujem se zakaj smo ljudje sami seb včasih tak zoperni, zakaj ne moremo bit vsi enostavno srečni in zadovoljni v svoji koži... Verjetno zaradi tega ker se imamo dost in se ne moremo več gledat v ogledalu soreminjamo svojo zunanjost ko zmešani, da se nam pol zdi "o poglej eden nou" :D sej ne vem... Recimo v renesansi je bilo v modi, da so ljudje bili ponosni da so ljudje in so bli center vesolja, zdej v teh časih je učitno v modi da smo totalno na tleh. Vse te stvari se kažejo v raznih subkulturah pa v filmih, še komedije se zdijo depresivne, poročila, vseskupaj je "zabedirano". Edino upanje na boljše čase nam je nova moda, ampak kdo odloči kdaj bo čas za to in kakšna bo??? Bi lahko imeli modne oblikovalce načina življenja :)
Zanima me zakaj za boga je spomladi, ko se pokaže sonček in bi po logiki vsi morali bit nekako super volje, glede na to, da pozimi ni nekaj vredu vreme pa še hitro je tema, ljudje postanemo depresivni??? Sploh pa kaj hudirja je v naših psihah da rabimo lepo vreme da smo zadovolni... :S ljudje poleg hrane, vode, zraka, ljubezni in podobnih stvari, rabimo še lepo vreme. Pa tudi, če smo cel dan doma, more bit, ko pogledaš skozi okno lepo vreme, ker če ni se nobenmu nč ne da in se vsi zgovarjamo, da v tem vremenu pa res ni nč drugega za delat koker spat. Ampak potem, ko je pa lepo vreme je pa škoda bit doma in je treba it vn. Kdaj je potem tapravo vreme za delat? Ali je vreme izgovor za nedelat!? Verjetno je pogled skozi okno koker nadomestek za sliko. Mogoče bi pomagalo, da bi si ljudje prpopali na stene sob fototapeto z najljubšim krajem in vremenom, to bi nekako lahko pomenilo, da ta kraj ni dejansko tam, ampak kljub temu je :) in potem bi lahko delali brez izgovorov o vremenu?
Približno eno leto je minilo od mojega obiska Portugalske in šele sedaj sem ugotovila, da mi je v resnici zeloooooo všeč, verjetno gre ljudem že na živce, ko jim nonstop težim, kako je tam vse super (najboljša hrana, super arhitektura, sanjske plaže in še in še). Ampak si res ne morem pomagat :) Pa še nekaj se je tam zgodilo in sicer ugotovila sem, da me animacija in nasplošno domišljijski svet najbolj zanima. Je že res da rabiš samega sebe »suvat v rit« da kej dejansko narediš ampak tega se verjetno z leti navadiš in ni več treba. Sej ne da bi se tam kej posebnega zgodilo da sem prišla do te ugotovitve, verjetno sem to v sebi vedla že kot majhna punčka, ampak tam sem bila v krogu ljudi, ki se s tem ukvarjajo in potem je naneslo tako da mi je pamet te majhne punče v meni to povedala :)... Spominjam se da sem enkrat bila z mami v knjigarni in sem videla video kaseto Disney-jevega Aladdina in Beauty and the beast, seveda sem mami tečnarila tako dolgo da mi je kupila Aladdina in od tistega dneva naprej sem to vsak ljubi dan gledala, lahko sem gledala po večkrat na dan:) potem pa je mami ugotovila, da bi mi lahko nabavila še Beauty and the beast, ampak so takrat Slovenci ukinili prodajo Disney-jevih risank, ker se jih res nikjer ni dalo več dobit :S to je bila totalna katastrofa, ampak je biu pa vsak dan še vedno na sporedu Aladdin... Naslednja zanimiva stvar je bila pa ta ko sem v kinu gledala Thumbelino in spomnim se da ko sem prišla domov, sem jo narisala in jo dala zraven povšterčka na posteljo in si želela da bi uživela:) na vsake nekaj časa sem dirjala gledat če je že živa :) tako zelo sem si želela da bi jo lahko imela, ker bi lahko hodila vsepovsod z menoj v mojem žepku ... res zanimivo kako otroci razmišljajo, pa da se tega še spomnim, seveda takrat nisem vedela koliko dela je vloženega da Palčica uživi... Pravijo da naj bi si človek izbiral poklic na podlagi tistega kar ga je zanimalo kot otroka. Kokerkoli že probat je treba da vidiš...
Festival je zelo hitro minil, animacije so bile takšne kot so bile, ene so dobile nagrado, druge pa ne :)
Z žirijo sva šla na večerjo v fado hišo, kjer je bilo strašno drago (70 evrov na osebo), dobili smo zelo velike krožnike na njih pa na sredini krožnika majhna kepica hrane. Ampak kljub vsemu sma vsaj vidla kako je če doživiš kej takšnega.
Na zaključnem večeru so predvajali animacijo, ki smo jo naredili na delavnici z Mayo. Po zaključku pa smo se poslovili od Maye in vseh, ki sma jih spoznala. Takrat sma spet dobila slovensko družbo:) prišla je Rene in dan za njo (oz. pol dneva) še Špela. Šle smo na večerjo in poleg zelo dobre rižote s hobotnico smo jedle res najboljšo čokoladno torto, kar sem jih jedla do zdej (pa teh res ni malo ;)
V ponedeljek smo šli ven iz Lizbone v mesto, kjer je šola na kateri uči Fernando... Miha živi v domu za fante, me punce pa v domu za punce :), full je lep naš dom, vse je čist novo, postelnino ti zamenjajo 2krat tedensko... Edino kari je mogoče mal mim je to, da imaš v sobi detektor za dim, not se ne kadi, kar ni narobe, ampak da morejo met prav napravo, ki to preverja... Bili smo na peščeni plaži!!!!!!! Pravi raj :D Po kosilu na plaqži pa nas je Fernando peljal na ogled šole, ki je resnično super! Na šoli je 1000 študentov, imajo oddelek za animacijo, zvok, dizajn, fotografijo in kiparstvo. Šola je super opramljena, imajo svoj kino in zelo veliko temnico. Cela šola ima zelo veliko oknov in je v njej zelo svetlo in prostorno. Se morem pozanimat kako je tukaj z Erazmusom, ker razmišljam, da bi prišla sem na izmenjavo, ker je res super. Zdaj sem se tudi mesta že navadla, edino kar je da full pogrešam »moje« ljudi...
Torek je bil pa popestren z izletom v majhno vasico imenovano Nazare, spet peščena plaža :P v bistvu je mesto sestavljeno iz dveh delov. Eno je novi del verjetno, je bol turističen s plažo, drugi del pa je zelo visoko, do njega prideš s takšnim čudnim vozilo, kot neko dvigalo, ki ga vozi človek :D v tem delu pa so zelo zanimive hiše in ženske imajo tukaj posebno nošo, čeprav je zunaj zelo vroče, one nosijo vse črno (boge reve!). V zgornjem delu lahko gledaš na spodnjega :). Zvečer nas je David povabil k sebi domov (ima najeto stanovanje s sošolcem), imata vsak svojo sobo, delavno sobo, dve kopalnice, kuhinjo in velik hodnik in plačujeta 100 evrov vsak na mesec!!!!
Skratka tukaj je koker sem na začetku bila mal razočarana, zdej super. Verjetno rabiš samo malo časa da se prilagodiš na nihov način življenja (vse počlas, zamujanje, itd), ko pa ga enkrat sprejmeš je nevarnost, da ti postane zelo všeč:)
V ponedeljek se je začel festival, na otvoritvi so predvajali animacije Georgesa Schwiizgebla, ki sva ga kasneje tudi spoznala, zgleda zelo plašen in preprost človek. Spet sva videla Nancy, ki naju na vsak način hoče prepričat, da bi ji skuhala večerjo v stanovanju... to bi bilo zelo "nevredu", ker nobeden od naju ne zna kuhat tako dobro, da bi bilo enemu gurmanu všeč, pa še stanovanje je takšno, da verjetno ni dost fancy za njo :) spoznala sma tudi enega portugalskega animatorja katerega imena se res ne spomnem :/, ki je z veseljem povedal da je biu enkrat v Celju na enem koncertu še v starem "Kljubu" in da mu je bilo zeloooooooo všeč:) aja pa še zelo pomemben podatek, ki naju je skoraj kap ko sva zvedla, Nancy pozna Tima Burtona osebno, mislim da sem za trenutek nehala dihat, ko je povedala, ampak zanjo je to tako čist normalno, ker je to pač njena služba...
V torek sma se dobila z Mayo in Joano, šli smo skupaj na kosilo in kavo, zraven pa seveda tortica:P pa pofotkali smo nekaj sekvenc za animacijo:) Začel se je tekmovalni študentski program, sma šla gledat in ugotovila da je dost animacij krneki, tiste ki so pa v 3Dju so pa res super, dve sta še posebej izstopali; ena je bila o dečku, ki je imel posebno moč in je lahko zdravil odmrle dele telesa, njegov brat je biu pretepač in njegova klapa je tega dečka vedno pretepala in so se zdravili z njegovo krvjo, deček je nakoncu zaradi bratove nesramnosti naredil samomor in brat se je zavedal svoje napake. Nekako tako je bilo oz. tako sem jst razumela :P, druga animacija pa je govorila o dveh rožah, ena je bila bolna in so jo žuželke skos jedle, druga pa je bila lepa in imela je željo it v svet z Bambijem:) prva roža je drugi roži povedala, da je Bambi nevaren za njih, ker je pojedel celo njeno družino, druga roža je še vedno želela it z Bambijem in Bambi bi prišel do njiju samo če bi se tista prva roža umaknila, ker se je bau da bi mu kej naredila, ker ji je ubil družino, zato je prva roža rekla drugi roži, da se bo umaknila (skrila), če se bo druga roža poškodovala in bo prva roža spet končno lepa, ker bojo žuželke šle na poškodovano rožo, druga roža se je poškodovala in žuželke so jo napadle, prva roža pa je med tem časom postala lepa in dobila je nazaj svoj strup, ko je prišel Bambi se je prva roža skrila in glih ko je ugriznil proti drugi roži se je prva roža nastavla in Bambi je umru, žuželka je vzela seme od druge rože in ga potrosla po razpadajočem Bambiju in zrasle so nove rožice. Upam da sem to razumljivo napisala, pa še opravičujem se zaradi mojega čudno-slovničnega pisanja, ker včeraj se mi je skoraj zgodilo, da sem se z Mihatom začela pogovarjat v angleščini in me vse to mede pa še vedno hitim, ko pišem blog, pol me pa moja mami krega, da kako pišem :D
Moj predragi <3 Valči, najlepši maneken. Je kot starinski medvedek :D
